|
|
 |
|
TO SEM JAZ
|
|
|
Naj bi bila Gorenjka. Tako pravijo, ker sem se skotila v Tržiču - od tam baje še veter ni dober, smo
pa maltežani zato toliko boljši. Moja vzrediteljica je ga.Stanka Bešter in ona je skrbela zame, za mojega bratca,
za dve sestrici in tudi za mojo mamico, dokler niso po nas prišli novi lastniki. Moje rodovniško ime je Caty, vendar
me je Tjaša preimenovala v Šio - pravi, da je imela to ime izbrano, še preden me je prvič videla.
Corina, Clarisa, Charlie in jaz smo pokukali na svet 17.3.2005. Mamica Jenny White Whit je lepo skrbela za nas in nas
hranila, dohranjevala pa nas je tudi vzrediteljica - da ne bi mamice preveč izčrpali. Naš očka je Of Blue
line Gido, a ga zaenkrat še nisem spoznala, sem pa njegovo lastnico, go.Marijo Ferlež, ki je predsednica slovenskega kluba za pritlikave pasme.
Mislim, da sem bila stara okoli enega meseca, ko je na obisk prišla Tjaša. Ko sem jo videla, sem se odločila,
da bo moja, čeprav je ona najprej pogledovala k moji sestrici, ki je bila takrat najbolj bela, jaz nisem odnehala. Tako
rečeno sem se ji kar vrgla v roke in se prisesala na njen prst, da ne bi slučajno odšla.
In očitno je moja taktika delovala, saj me je ob naslednjem obisku takoj vzela k sebi in me nežno božala.
Bilo mi je jasno, da sem zmagala! Pa tudi mamica je pozdravila Tjašo in glede na to, da ni nanjo nič renčala
ali lajala sem vedela, da sem se res prav odločila.
Njen zadnji obisk je bil v petek, 13. maja 2005. Vzela me je s seboj!
Ko sem prišla domov, sem bila malce utrujena od vožnje in vznemirjenja, zato sem kar zaspala v košarici,
ki me je že čakala, ravno tako, kot moja prva igračka.
Kot mladiček sem bolj ko ne samo jedla, spala in se igrala. Nekaj hrane mi je za sabo dala tudi vzrediteljica,
da bi si Tjaša lažje predstavljala kaj jem in, da bi jaz počasneje prešla na drugo hrano. No, seveda sem
jaz dobila tudi igračko, Tjaša pa nekaj tiskanih strani z osnovnimi napotki za mojo dobrobit.
Čez nekaj dni sem bila že čisto domača, košarica pa je bila le še za okras. Neznansko
sem uživala na travniku pred blokom, kjer sem se lahko igrala skrivalnice.
Ko sem bila stara tri mesece, sva šli s Tjašo v Ljubljano... Je rekla, da greva obiskat mojega
malega strica in njegovo prijazno lastnico. Vam povem, da sem bila Orija zelo vesela, saj je bil prvi maltežan, ki sem
ga spoznala. Poleg moje mamice seveda. In Diana! Ko sem videla, kako je bila ona srečna, ko me crklja, sem vedela, da
bo za vedno ostala v mojem srčku. Vedno, ko se srečava, se mi čisto utrga od veselja!
Ker sem precej norela po travniku pri Diani, sem se seveda utrudila. In kaj mi je, mali pikici, preostalo
drugega, kot da se stisnem k Oriju in malce počijem?
|
|
|
Dnevi so minevali in jaz sem pridno rasla. Tjaša se je odločila, da me vpiše v pasjo malo šolo
in z dobrimi tremi meseci sem začela svoje izobraževanje v šoli ŠVRK. Moram priznati, da sem v družbi ostalih malih kosmatincev zelo uživala in komaj sem čakala, da prideva
do poligona, saj sem vedela, da me čaka kup igre, nagrad in pohval.
Žal je bilo to - zaenkrat - vse od mojega 'uradnega' šolanja, ampak nič ne de, saj se Tjaša trudi
in me uči nove trike, končno s klikerjem.
Povsod hodiva skupaj, pa naj bo to v trgovino, na kosilo v restavracijo ali pa na dopust. Žal pa ne morem biti
ob Tjaši, ko je ona v službi, ampak sem se že navadila biti sama. Vedno jo pridno počakam (no, ponavadi
kar spim), nič ne lajam in če me res močno tišči lulat, grem tja, kamor moram, da sem pohvaljena.
Zelo rada hodim po hribih, saj obožujem dirkanje po gozdovih in travnikih poleg tega pa vem, da bova tako
gotovo cel dan skupaj. Nikoli me ne nosi, saj imam več kot dovolj kondicije. Moj zadnji pohod je bil na Krnska jezera,
ja, še sneg je bil.
Tudi sneg imam zeeeelooooo rada, sploh tistega, ki je ravno na sveže zapadel in še ni shojen. Ker me zunaj
precej zebe, sem pozimi oblečena v podložen plašček, ki pa še vedno ne prepreči nabiranja
snega na mojih tačkah. Prav ogromne kepe nastanejo in jaz se potem kobacam kot kak sumoborec... Ja, zimski sprehodi se
hitro končajo, saj Tjaša vztraja, da morava domov in sprati sneg s tačk. Da se, baje, lahko prehladim, pravi...
Kadar pa greva samo do okoliških hribov, ki so bolj nizki, pa med potjo uganjam norčije. Kam pa naj
sicer z odvečno energijo? Tjaša se mi najbolj smeji, ko dve uri hodiva proti cilju in potem jaz na vrhu najprej
naredim nekaj krogov šprinta po travniku :)
Da ne bom samo govorila o tem, kako hitra sem, je tukaj še dokaz: :)
Zdaj se grem pa stisnit k Tjaši in ajat. Da bom jutri spočita in polna energije, saj se mi bo gotovo zgodilo
spet kaj zanimivega.
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Podrobne informacije glede nakupa, rodovnika, nege, zdravja, prehrane, šolanja,
vzgoje, razstavljanja in vsega ostalega najdete na portalu o maltežanih:
|
|
|
|
